Projekt financira Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo s sredstvi Sklada za podnebne spremembe.
V projektu »Podnebni cilji in vsebine v VIZ« sodelujeta dve ministrstvi in štiri krovne organizacije na področju izobraževanja. Tako široko sodelovanje je pomemben korak, ki kaže napredek pri sistematičnem vključevanju podnebja v izobraževalno delo.
Vključenost »podnebnih« ciljev in vsebin v izobraževalne programe ni edini pokazatelj, ki kaže na vrednoto trajnosti. Ta vrednota se pokaže na vseh ravneh delovanja sistema. Na osebni ravni pomeni razvijanje odnosa do naravnega okolja na institucionalni pa odpoved rigoroznim in počasnim vzorcem delovanja, ki ovirajo prilagajanje spremembam. Sodelovanje med institucijami predstavlja premik k večji dinamičnosti in bolj celostnemu in trajnostnemu delovanju na področju podnebja.
Eno od vprašanj, s katerim se projekt ukvarja, je tudi identificiranje učnih ciljev in vsebin, ki pripomorejo učinkovitemu odzivanju na podnebne spremembe.
Na eni strani gre za cilje in vsebine, ki govorijo neposredno o podnebju in podnebnih spremembah, po drugi pa za spodbujanje splošnejših kompetenc, povezanih s trajnostnim delovanjem.
Pri prilagajanju na podnebne spremembe gre tudi za učenje drugačnih vzorcev mišljenja in delovanja. Ljudem lahko učno izkušnjo ponudimo na različne načine.
Eden od ciljev projekta »Podnebni cilji in vsebine v VIZ« je tudi razvoj in širjenje didaktičnih pristopov, ki naslavljajo specifike izobraževanja o podnebnih spremembah ter razvijajo trajnostne kompetence.
Citizen Science:
Citizen science, ki trenutno v Sloveniji še nima izbrane ustreznice; Skupnostna znanost, ljubiteljska znanost, občestvena znanost … Gre za metodo učenja in raziskovanja, kjer znanstveniki sodelujejo z javnostjo.
Posamezniki, ki sicer sami niso znanstveniki področja, pomagajo pri zbiranju podatkov. Udeleženci se ob tem o veliko naučijo o raziskovani temi, hkrati pa pomagajo k novim znanstvenim spoznanjem. Nove tehnologije omogočajo hitro in učinkovito zbiranje velike količine podatkov, vendar lahko pogosto metodo izpeljemo tudi brez velike tehnološke podpore.
Metoda skupnostne znanosti je za poučevanje o podnebnih spremembah posebej primerna, saj udeleženci opazujejo okolje in se zaradi lastnih opažanj začnejo spraševati o naravi opazovanih procesov ter možnih vzrokih izidov. Lastnim opažanjem ljudje zaupajo, zato je metoda »citizen science« tudi možen način soočanja z dvomi o posledicah spreminjanja podnebja.V projektu »Podnebni cilji in vsebine v VIZ« smo metodo preizkusili z akcijo opazovanja opraševalcev sončnic, o kateri si lahko več preberete v članku na portalu EPALE. (povezava: https://epale.ec.europa.eu/sl/blog/podnebni-cilji-vsebine-v-izobrazevanju-odraslih-skozi-skupnostno-znanost)
Igrifikacija:
Igrifikacija pomeni uporabo elementov igre v izobraževalne namene (doseganje učnih ciljev, razvoj kompetenc). Igra je nekaj, s čimer imajo izkušnjo vsi ljudje. Značilna je tudi za mnoge ostale sesalce, saj je eden od najučinkovitejših načinov soočanja z neznanim. Skozi igro brez tveganja preizkušamo potencialne akcije. Igre so lahko enostavne ali kompleksne, individualne ali skupinske, lahko imajo veliko pravil ali skoraj nič. Ponujajo nam ogromno možnosti za kreativnost.
»Igre so pomembnem element v čustvenem, socialnem, motoričnem in kognitivnem razvoju človeka, ter razvijajo sposobnosti, veščine prilagajanja novim okoliščinam in spremembam v realnem svetu.« (Rugelj, 2015)
Ker je igra eden od »vgrajenih« sistemov učenja, je smiselno, da jo uporabimo tudi kot metodo.
Pri načrtovanju izobraževanja lahko imamo elemente igre v mislih kot manjšo popestritev, lahko pa igro postavimo v središče celotnega učnega procesa.
Učenje lahko igrificiramo na dva načina. Prvi je strukturna igrifikacija, pri kateri igrificiramo proces. Npr. zbiranje točk/zvezdic za izpolnjene naloge, dodeljevanja značk, izbira govorca z metanjem žogice ipd. Drugi način je igrifikacija vsebine, ki običajno vključuje elemente zgodbe in različne izzive.
Igrifikacija in okoljske vsebine
Glasser je v svoji klasifikaciji problemov podnebne spremembe uvrstil v kategorijo »wicked problems,« med hude probleme, ki jih je težko ali nemogoče »ukrotiti.« To so problemi, ki jih je težko natančno definirati, ni enotnosti glede tega, kaj je srž problema, pa tudi rešitve zanje niso popolnoma jasne, za njihovo uvajanje bi potrebovali sistemske spremembe. S tovrstnimi problemi moramo zaplesati, kot pravi Glasser.
To zahteva sprejemanje kompleksnosti, kritično, problemsko in sistemsko mišljenje, prilagodljivost in pripravljenost za raziskovanje. Igre nam lahko ponudijo podlago, na kateri lahko začnemo plesati z zahtevnimi problemi in razvijati kompetence za trajnostno prihodnost.
Projekt financira Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo s sredstvi Sklada za podnebne spremembe.
